Zbrane pesmi enega najvidnejših koroško slovenskih pesnikov Andreja Kokota (1936–2012) izhajajo ob 80-letnici pesnikovega rojstva. S svojo spremno besedo jih na svoje literarno mesto postavlja ugledni literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl, ki je o pesniku že zapisal: "Kokotove pesmi so vera na smrt obsojenega v človečnost, v smisel zvestobe in identičnosti. In so seveda kar naprej navznoter najpopolnejša elegija, tako polna stisk, da bi je takšne v današnjem novoevropskem svetu, opremljenem z bleščečim slovarjem demokratizmov, enostavno ne smelo biti." Andrej Kokot je, kot je zapisal Fabjan Hafner, "tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, a iskren izpovedovalec trpkih resnic." Peter Handke ga zato uvršča celo v bližino Stare zaveze, Psalmov in Visoke pesmi. Po drugi strani pa zna biti Kokot v svojih verzih tudi veder in razposajen, poln sle po neminljivosti življenja. Takšna je tudi njegova nova zbirka zbranih pesmi.