Ko smo pred šestintridesetimi leti začeli izdajati književnost evropskega vzhoda, torej slovenske, hrvaške, srbske, albanske, bolgarske, romunske, madžarske, češke, slovaške, poljske in druge, smo začeli dajati obraz številnim literaturam te regije, in to v času, ko je še obstajala Sovjetska zveza, ko Jugoslavije še ni razkosala državljanska vojna, Evropska unija pa je še bila mirovni projekt. Takrat smo se naučili prepuščati upanju in v mislih smo imeli slutnjo mnogoglasnega sveta, o katerem so nam v svojih knjigah, verzih, zgodbah in sanjah pripovedovali avtorji in njihovi prevajalci v nemški jezik. Časi minevajo in prihajajo novi. Doživeli sem dovolj vzponov in padcev. V svojem 44. letu kot založnik predajam vajeti v mlajše roke. Sprostil bom kočijaževo klop. Gledal bom za dirjajočimi konji. Kočijažinja ima vajeti trdno v rokah. Ve, kako jih držati. Pripoved se nadaljuje. Kočijažinja bo pripeljala, kar je vredno branja. Čas mineva in ura se ne ustavi. Stopili smo na novo ozemlje, dovoljkrat smo zgrešil. A brez številnih kompanjonk in compañerosov v ozadju, ki so bili tu – zasebno in v funkciji –, kadar je prišla huda ura, brez številnih besednih potepuhov, ki so zaupali oddaljenemu, drugačnemu in novemu, ki so pomagali in dajali in vrgli rešilno vrv in vedno znova potegnili voz iz jarka, bi pogosto obtičali. Vsi ti in seveda bralke in bralci, so z nami delili domišljijo in nam zaupali. Saj: vsi smo si upali upati in upamo dalje!