Andrej Kokot nam je od konca šestdesetih let, ko je objavil svojo prvo pesniško zbirko, bil znan kot pesnik, kot tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, iskren izpovedovalec trpkih resnic. V zadnji zbirki pa je pokazal, da zna biti tudi veder in razposajen, ponekod naravnost mladostniško objesten. Njegov preprosti in razumljivi jezik na posrečen način povezuje melos koroške domačnosti s sodobnim, urbanim jezikom. V pričujočih Snopih za pozne spomine je izdajatelj Fabjan Hafner zbral pesmi iz vseh destih Kokotovih pesniških zbirk. Začenja z zbirko Zemlja molči (Celovec, 1969), ki je njen naslov že program: zemlja, ki nas nosi, molči o nas, molči o našem spominu in tudi o naši usodi. Naslednja, Ura vesti (Celovec, 1970), bolj abstraktna, manj ozemljena, se na bolj refleksivni ravni ukvarja z vestjo tistih, ki o nas govorijo in nam hkrati jemljejo pravico, da spregovorimo sami o sebi v svojem jeziku. Pesniški list 6 (Trst-Koper, 1972) prvič vsebuje pesem, ki je morda Kokotova najbolj popularna: Napisi padajo. Svojčas jo je uglasbil slovenski kantavtor Tomaž Pengov. Čujte, zvonovi pojo (Jesenice, 1972) je – času primerno – zbirka upora in kritike, njeni cikli pa nosijo naslove, kot so Še moja smrt je upor ali Mrtvaški zvonovi pojo. V Onemelem jutru (Celovec, 1974) se je Kokot prvič upal biti nežen, lahen. Spet smo pri molku, pri življenju brez besed, pri začetku, toda počasi se mu le pridružujejo besede. »Zrelega« Kokota naposled srečamo v zbirkah Kamen molka (Ljubljana, 1979) in Kaplje žgoče zavesti (Celovec, 1982). Tu ni več razlikovanja med povezanostjo z domovino, razmišljanjem o koroški situaciji, o podlosti in načetosti človeškega značaja in najbolj intimnimi trenutki. Naposled, četrt stoletja pozneje, Pozabljeno sonce (Celovec, 2007). Nič več molka, ampak toplina, nekaj kozmično močnega jo preveva. Ti stihi niso prav nič jesensko otožni, temveč sproščeno modri. Da bo bera popolna, so na kraju objavljene smešne hudomušne pesmi za otroke iz zbirke Ringaraja (Celovec, 1983) in samonikle in samorastniške pesmi v kostanjskem narečju Pastirjevi rajmi (Celovec, 1996), ki nam razodevajo same pesniške začetke Andreja Kokota.